NEVIDNA GROŽNJA
Splošno velja, da tisto, kar vidimo s svojimi očmi, verjamemo in vzamemo za referenčno stvarnost. Ostala čutila - vonj, okus, tip in sluh - so čutila drugega reda in so podrejena nasilju vizualnega. Toda v kaosu vizualnih atrakcij, kjer objektivi gledajo namesto nas, slabi senzibilnost očesa in zato lahko govorimo o konstrukciji imaginarnega sveta, ki je manipulirana z natančno določenimi postopki kadriranja in modeliranja, in tako oblikuje senzorično moralo v okvirih vladajočih estetik. Vidimo, kar nam kažejo, mislimo, kar nam govorijo in čutimo, kar nam je dovoljeno.

V projektu "Nevidna grožnja" nas zanimajo segmenti fenomenov, ki so namenoma prikriti, in nevarnost v njih lahko le predpostavljamo. Ni nujno, da je grožnja povezana z nepoznanimi novostmi, saj tudi nekatere dejavnosti, ki jih poznamo iz vsakdanjega življenja, ne vidimo več v njihovih dobesednih konsekvencah. Pomenljivo in simptomatično je, na primer, spremljati diskusije o škodljivosti elektromagnetnih sevanj, ko za nazaj uradno potrjeno ugotavljamo, da je bilo nekaj škodljivo našemu zdravju. Ob tem se seveda ne moremo znebiti občutka, da so že takrat izmerljive količine postale škodljive šele, ko je takratna tehnologija postala zastarela in potemtakem komercialno vprašljiva. Zanimivo je analizirati psevdoznanstvene dogme o aplikacijah kemijsko, genetsko in biološko modificiranih živil, kjer je funkcionalna hranljivost, oziroma škodljivost živila podvržena imperativu dopadljivega izgleda. Namesto, da bi govorili o povečanju hranljivosti, se neprestano govori o še dovoljenih količinah strupenih, kancerogenih, ali kako drugače škodljivih substancah in dodatkih. Ostra meja med nevarnostjo in varnostjo ne obstaja oziroma je neprestano manipulirana tako, da je lahko omehčana v instanco grožnje, ki ima v konfliktni družbi zahodnega sveta status manjšega zla.

Za nekatere pomembne dejavnosti, ki spremljajo naše vsakdanje življenje, se zdi, kot da so nespremenljive, nedotakljive in jih vidimo kot nedialektizirano stvarnost. Običajno si le spretno zatiskamo oči in previdno čuvamo svoje udobje. Želimo verjeti v dobro. Vzemimo, na primer, vojaški aparat. Le-ta še nikoli ni bil tako sofisticiran in daleč od civilne stvarnosti kot sedaj, zato še nikoli ni bilo več možnosti za njegovo zlorabo. Sprašujemo se, koliko znanosti je v aktualnem trenutku usmerjene v tehnike uničevanja in koliko v ohranjanje? Kdaj medicina zdravi in kdaj manipulira? Kdaj tehnologija omogoča in kdaj onemogoča? Kdaj varnostno nadzorovanje preraste v nadlegovanje in kdaj v neposreden napad na našo zasebnost? Kje so centri odločanja, kje so centri ustvarjanja javnega mnenja? Kako poteka strateško odločanje na mikro in makro resolucijah?
Z vidika prikazovanja nas tematiziranje "nevidnih groženj" zanima prav zato, ker želimo pokazati tisto, kar je nevidno, kar se ne skriva le našim očem, ampak vsem našim čutom. S predstavitvijo umetniških projektov želimo obiskovalcem omogočiti izkušnjo stvarnosti, v kateri jim je bila nevarnost prikrita. Namen festivala Break 2.2 je s seizmografskim zaznavanjem groženj, ki v umetniških projektih dobijo predstavitvene lastnosti, vzbuditi v obiskovalcu zavest o svetu v katerem živi, zaradi česar lahko do njega zavzame svoje stališče.

Jurij Krpan